OPIS
S kolesom od Julijskih Alp
do Tržaškega zaliva
S Trbiža se mimo stare železniške postaje usmerimo proti Belopeškim jezerom in sledimo asfaltirani kolesarski stezi proti slovenski meji. Deloma v zavetju dreves, sicer pa postreženi s panoramskimi razgledi kolesarimo do Kranjske Gore, znanega smučarskega in letoviškega kraja ob vznožju Julijskih Alp. Pot nadaljujemo skozi kraje z bogato zgodovino, vse do slikovitega Blejskega jezera, od koder nas vlak po več kot sto let stari bohinjski progi, ki je nekoč povezovala Trst z Dunajem, popelje do Mosta na Soči.
Tu izstopimo iz vlaka in ponovno sedemo na kolo ter se po sončni strani doline Soče skozi Tolmin pripeljemo v Kobarid. Tistim kondicijsko bolje pripravljenim svetujemo, da pot nadaljujejo do Bovca in spoznajo še tamkajšnje lepote. Za nadaljevanje začete ture se moramo vrniti nazaj na Most na Soči, od koder naše kolesarsko popotovanje nadaljujemo skozi Kanal, slikovito mestece povezano z mostom čez Sočo. Sledimo urejenemu odseku kolesarske steze proti Solkanu, ki se vije tik ob Soči in železniški progi.
Po Solkanu nas čaka vožnja skozi Novo Gorico, nato pa še čez sosednjo italijansko Gorico. Od tu nas pot popelje proti slovenskemu Krasu, med samostane, gradove, cerkve in vasi, proti Lipici. Pot nadaljujemo po znani kolesarski poti Porečanki, ki vodi mimo Kopra, Izole, Portoroža, vse do veličastnih Sečoveljskih solin v eno ali po priobalnih poteh do Pirana v drugo smer.
GALERIJA


















ITINERAR
Etapa 1
V zavetju Triglava (dolinska)
DOLŽINA
62 km
Vzpon
760 m
Spust
980 m
asfalt
98 %
neutrjeno
2 %
VRSTA POTI
DALJINSKO KOLESARJENJE
ZAHTEVNOST POTI
srednje zahtevna
AKTIVNOST
POTOVALNO
družinsko

Opis etape
Od tromeje po Savski kolesarski poti
Kolesarska pot nas vodi mimo železniške postaje Trbiž mesto v smeri proti slovenski meji mimo Belopeških jezer, ki ležijo na enem najbolj hladnih območij v Italiji. Vozimo se po trasi nekdanje železniške proge Ljubljana–Trbiž. Gre za dober primer preureditve opuščene železniške proge v stezo, namenjeno kolesarjem in pešcem. Potovanje nadaljujemo skozi zeleno pokrajino (z eno besedo »greenway«) in v Ratečah vstopimo v Slovenijo. Kmalu prikolesarimo v središče Kranjske Gore, mesto, poznano po gostovanju tekmovanj v alpskem smučanju svetovnega merila. Ob reki Savi prispemo v zanimivo naselje Mojstrana, staro rudarsko središče. Tu se odcepijo tri čudovite alpske doline Vrata, Kot in Krma, ki se zajedajo v Julijske Alpe vse do Triglava, najvišje gore v Sloveniji (2.864 metrov). Postopoma se spustimo do Jesenic, pomembnega železniškega vozlišča, nato pa se usmerimo proti dvema slovenskima biseroma Blejskemu jezeru in Bledu, ki ga krasi otoček sredi jezera. Tu se vkrcamo na vlak, ki nas popelje v dolino Soče.
Skozi obmejno mestece Trbiž vodi kolesarska pot Alpe-Adria, ki poteka od severa proti jugu, iz Avstrije skozi italijansko Buio, Videm, Palmanovo in Oglej do Gradeža. Pot, dolga 175 km, poteka skozi tri mejne države in v mrežo povezuje tudi druge kolesarske povezave, na primer Dravsko kolesarsko pot. Z opuščene železniške postaje Trbiž mesto se usmerimo proti vzhodu, zapustimo kolesarsko stezo, ki vodi proti Avstriji in Podkloštru. Zavijemo desno proti Belopeškim jezerom in meji v Ratečah, nad katerimi se dviguje Peč (1.510 m), ki zaznamuje tromejo med Avstrijo, Italijo in Slovenijo. Pot nadaljujemo po lepi asfaltirani kolesarski stezi, speljani po nekdanji železniški progi iz 19. stoletja, ki je nekoč povezovala Trbiž z Ljubljano. Po njej kolesarimo lep del dneva. Peljemo se mimo velikih travnikov in skozi goste, osvežujoče gozdove. Med potjo lahko zavijemo proti Planici, kjer so bili na slovitih smučarskih skakalnicah doseženi številni svetovni rekordi. Naš naslednji cilj je Kranjska Gora, znan letoviški kraj, ki še posebej v zimski sezoni na svoja smučišča privablja številne domače in tuje goste. Tu lahko občudujemo cerkev Marijinega vnebovzetja in Liznjekovo hišo iz 18. stoletja, čudovit primer podeželske arhitekture, kjer je danes etnografski muzej. Sava Dolinka, eden od dveh povirnih krakov reke Save, ponuja čudovite prizore travnate pokrajine, posejane z značilnimi lesenimi kozolci za sušenje sena. V Mojstrani svetujemo ogled Slovenskega planinskega muzeja in Pocarjeve domačije, ene najstarejših kmečkih bivališč v Triglavskem narodnem parku, kjer je danes urejen razstavni prostor. Po postanku se usmerimo proti Jesenicam, kjer se kolesarska steza konča. Med potjo do Blejskega jezera se znova zbližamo z alpskimi gozdovi. Tu sedemo na vlak in se po enourni vožnji skozi številne predore in galerije, ki zaznamujejo Transalpino oziroma Bohinjsko progo, z vlakom pripeljemo v dolino Soče – izstopna postaja Most na Soči.



Etapa 2
V zavetju Triglava (gorska)
DOLŽINA
45 km
Vzpon
1020 m
Spust
1370 m
asfalt
96 %
neutrjeno
4 %
VRSTA POTI
DALJINSKO KOLESARJENJE
ZAHTEVNOST POTI
zahtevna
AKTIVNOST
POTOVALNO

Opis etape
Iz doline Save v dolino Soče
Glavna dolinska trasa Adriabike, ki povezuje Kranjsko Goro in Ravenno, nas med Jesenicami in Mostom na Soči mimo Bleda z vlakom popelje na južno stran Alp. Zahtevnejša istoimenska gorska trasa, podrobneje opisana v nadaljevanju, pa nas v dolino Soče v številnih serpentinah vodi čez najvišji slovenski prelaz Vršič. Vse od izvira Soče v Trenti vozimo tik ob smaragdnem toku, stisnjenem med visoke Julijce, do Bovca, športnega centra v dolini.
Predlog: pot lahko nadaljujemo do Srpenice po levem bregu Soče, naprej do Kobarida, ki se je v zgodovino vpisal zaradi dogodkov iz časa prve svetovne vojne, pa nas pot vodi po njenem desnem bregu. Po prečkanju znamenitega Napoleonovega mostu kolesarimo skozi manjša naselja, ki so vse do Tolmina, upravnega središča Zgornjega Posočja, nanizana na levem, sončnem bregu reke Soče. Iz Tolmina se peljemo do jezera na Mostu na Soči. Od tu dolinska različica še naprej sledi reki in železnici do Nove Gorice,
medtem ko nas zahtevnejši krak gorske trase Adriabike popelje v notranjost, posejano z nepreglednimi gozdovi, drugi krak pa po razglednem grebenu Kolovrata in skozi Goriška brda.



Etapa 3
Zgornja Soška dolina
DOLŽINA
41 km
Vzpon
450 m
Spust
740 m
asfalt
84 %
neutrjeno
16 %
VRSTA POTI
DALJINSKO KOLESARJENJE
ZAHTEVNOST POTI
srednje zahtevna
AKTIVNOST
POTOVALNO
družinsko
GRAVEL

Opis etape
Ob smaragdni reki
Most na Soči, znan po akumulacijskem jezeru, izlivu Idrijce v Sočo, predvsem pa po edinstvenih arheoloških najdbah, je kraj, ki nas ne bo pustil ravnodušne. V Tolminu, poznanem tudi po kmečkem uporu (tolminskem puntu) iz 18. stoletja, lahko obiščemo Tolminski muzej, ostanke srednjeveškega gradu na Kozlovem robu in Hudičev most v Tolminskih koritih. Kolesarjenje nadaljujemo po sončnem bregu reke Soče vse dokler ne prečkamo velikega enoločnega kamnitega Napoleonovega mostu, ki se bohoti na vstopu v Kobarid. Kraj je znan po znameniti bitki, ki je tu potekala novembra 1917. Bolje kondicijsko pripravljeni lahko vožnjo nadaljujejo proti Bovcu in morda celo do izvira reke Soče, med potjo pa si ogledajo še slap Boka. Sledi povratek v Kobarid. Sicer pa je dolina Soče v sožitju z drugimi naravnimi danostmi pravi raj za športnike (kajakaše, raftarje, kolesarje, padalce, tekače …), ribiče, pohodnike, planince, jamarje, zgodovinske in festivalske turiste (Soča Festivalley) itd.
Potem ko nas je vlak z Jesenic ali Bleda pripeljal na Postajo (ta je dva km oddaljena od Mosta na Soči), se znajdemo na ozemlju, znanem po pomembnih arheoloških najdbah, vezanih na čas stare železne dobe (svetolucijska kultura) in čas starih Rimljanov. Vsem vedoželjnim zato priporočamo sprehod po urejeni kulturnozgodovinski poti Čez Most po modrost. Po ogledu tega mesteca z izjemno bogato zgodovino, sedemo na kolo in se zapeljemo – ali v smeri toka reke Soče (nadaljevanje kolesarske poti po dolini proti jugu) ali v smeri proti vodnemu toku. Dolina Soče nam ponuja svojo nepozabno naravo. Pod tukajšnjimi vršaci domujejo jezera, slapovi, brzice in nešteto zanimivih kotičkov, ki nas zagotovo ne bodo pustili ravnodušne. Na glavnem križišču v Tolminu zapeljemo desno proti Zatolminu in Tolminskim koritom, ki ležijo na skrajnem spodnjem robu Triglavskega narodnega parka. Tu poleg bistre sinjemodre Tolminke najdemo še v obliki Medvedove glave med stene korit Zadlaščice zagozdeno veliko skalo, pa tudi Hudičev most, ki se razteza 60 metrov nad reko, in v neposredni bližini še Dantejevo jamo. Prav tu naj bi pesnik Dante Alighieri dobil navdih za Pekel, opisan v prvem delu Božanske komedije – spomnite se na to, ko boste v Ravenni obiskali Dantejev grob. Po sončnem bregu Soče se peljemo čez vasi do Kobarida. Tik preden zapeljemo v mesto, prečkamo Napoleonov most. Ker se je tod pisala krvava zgodovina prve svetovne vojne, je tej temi posvečena tudi stalna razstava Kobariškega muzeja. Lep razgled na Kobarid z okolico pa se nam ponudi iz italijanske kostnice, postavljene na griču, ki se dviguje nad mestom. Kondicijsko bolje pripravljenim svetujemo, da pot nadaljujejo po desnem bregu Soče skozi Žago in Log Čezsoški proti Bovcu. Tu si lahko spotoma ogledajo slap Boka, ki s 144 metri višine in 18 metri širine sodi med najbolj veličastne v Evropi. Kdor pa si želi ogledati še rojstni kraj Soče, bo moral s kolesom v dolino Trente, ki leži v Triglavskem narodnem parku. Ob vrnitvi v Kobarid pa nas v tukajšnjih restavracijah, povezanih v Kobariški gastronomski krog, čaka še eno popotovanje – tokrat kulinarično.



Etapa 4
Spodnja Soška dolina
DOLŽINA
38 km
Vzpon
520 m
Spust
610 m
asfalt
90 %
neutrjeno
10 %
VRSTA POTI
DALJINSKO KOLESARJENJE
ZAHTEVNOST POTI
srednje zahtevna
AKTIVNOST
POTOVALNO
družinsko
GRAVEL

Opis etape
Kjer se gorske sapice mešajo s sredozemskimi vonjavami
Tretji dan se še vedno nahajamo v dolini Soče – v njenem srednjem toku. Po panoramski cesti zapuščamo Tolmin in se peljemo mimo številnih naravnih in kulturnozgodovinskih zanimivosti, zaradi katerih je kolesarjenje še bolj privlačno. Do Mosta na Soči se vračamo po isti poti, kot smo prišli – po levemu bregu Soče. Od tu se po asfaltirani cesti in makadamskem odseku pripeljemo do Kanala, kjer prečkamo most iz 16. stoletja, simbol tega kraja. Ta v preteklosti večkrat uničen in obnovljen most, je danes poznan po svetovnem prvenstvu v skokih v reko. Sicer pa si v Kanalu ogledamo še trg Kontrada z Gotsko hišo in župnijsko cerkev Marijinega vnebovzetja (iz leta 1431). Nato kolesarimo v Plave, kraj, kjer so med prvo svetovno vojno potekale številne bitke. Reka se tu umiri in postane leno zavita. Medtem ko kolesarimo po asfaltirani kolesarski stezi, lahko uživamo v spokojnem zavetju Soče. Rastje se ves čas spreminja: bukove gozdove vse bolj nadomeščajo toploljubne rastline in sredozemsko rastje. Gorski vonji se umikajo sredozemskim dišavam. Na koncu kolesarske steze ob reki Soči zagledamo mogočen solkanski most, ki se ponaša z najdaljšim kamnitim lokom železniškega mostu na svetu – pravcata gradbeniška umetnina z začetka 20. stoletja. Iz Solkana smo kar naenkrat v Novi Gorici, ki jo s sosednjo italijansko Gorico povezuje tako imenovani Trg Evrope (Piazza della Transalpina), simbol bratstva teh dveh obmejnih mest.
Na pot se odpravimo v Kobaridu, Tolminu ali Mostu na Soči. V bližini kraja velja obiskati kulturnozgodovinske zanimivosti (italijansko kostnico, Tonocov grad) in edinstvene naravne znamenitosti (slap Kozjak). Ko prečkamo Napoleonov most, zavijemo desno in sledimo levemu bregu Soče proti Tolminu, od koder nadaljujemo proti Mostu na Soči in nato Kanalu, lepem mestecu z baročnim pridihom, katerega simbol je kamniti most čez Sočo. Ta je bil večkrat uničen in nato obnovljen, omenjal pa ga je celo Hemingway v romanu Zbogom, orožje. Še vedno je središče družabnega življenja v kraju, celo do te mere, da je postal odskočna deska, na višini 17 metrov, za znano mednarodno in tudi svetovno tekmovanje v skokih v vodo. Ob desnem bregu Soče, ki postaja vse bolj vijugasta in nam poklanja edinstvene prizore, kolesarimo dalje. Peljemo se skozi kraja Plave in Prilesje s cerkvico svetega Ahaca. Urejena kolesarska pot ob reki nas skozi sotesko pripelje pod drugi pomemben most, tokrat železniški. Ta izjemen izdelek človeških rok stoji na vhodu v Solkan in se ponaša s svetovnim rekordom – s svojimi 4.533 kvadrastimi kamni iz apnenca iz nabrežinskega kamnoloma in 85 metri dolžine je najdaljši enoločni železniški most iz rezanega kamna na svetu. Ko ga prečkamo, se usmerimo proti novemu solkanskemu mostu, ki vodi naprej proti Novi Gorici. Mesto je zraslo po drugi svetovni vojni na slovenski strani (nasproti italijanskega mesta Gorice). Tu velja obiskati železniško postajo zgodovinskega pomena, pred katero se razprostira Trg Evrope, ki je postal nov simbol dveh sosednjih mest. Le nekaj metrov od državne meje je lepo staro mestno jedro tega furlanskega mesta. Na griču na obrobju Nove Gorice je frančiškanski samostan Kostanjevica s cerkvijo Marijinega oznanjenja, knjižnico in grobnico Burbonov, kjer so pokopani zadnji potomci francoske kraljeve rodbine Burbonov.



Etapa 5
Čez Kras je krasno
DOLŽINA
78 km
Vzpon
1110 m
Spust
800 m
asfalt
76 %
neutrjeno
24 %
VRSTA POTI
DALJINSKO KOLESARJENJE
ZAHTEVNOST POTI
zahtevna
AKTIVNOST
POTOVALNO
gravel

Opis etape
Mimo okrasja, ki krasi Kras
Na tej etapi spoznavamo slovenski Kras, območje s celo vrsto zgodovinskih, naravnih, kulturnih, gastronomskih in enoloških posebnosti. Pot se vije s pogostimi, vendar ne zelo napornimi vzponi po veličastni apnenčasti planoti, ki se dviga nad Tržaškim zalivom. Kolesarimo pretežno po ozkih cestah, namenjenih mešanemu prometu, vendar je ta precej redek. Ceste obdajajo kamnite ograje, ki dajejo občutek, da se izgubljajo v daljavi. Tu gospodari narava, ki jo oblikuje burja, krasijo pa številni kraški pojavi in edinstvene barve – sploh barviti jesenski prizori so nepozabni. Nato se pred nami nenadoma prikažejo stara vasica, ostanek srednjeveške utrdbe, zvonik, ki kažejo na to, da smo se vrnili v civilizacijo. Za ovinkom se nam nato razkrije razgled na Tržaški zaliv, ki se razprostira pod nami. Ko se odpravimo iz Nove Gorice, naša pot ves čas spremlja mejo z Italijo, kar lahko opazimo tudi na dvojezičnem poimenovanju obmejnih krajev. Naš cilj je slovita Lipica in njene stoletne kobilarne.
Na pot se odpravimo iz Nove Gorice in prikolesarimo do Šempetra, kjer so cerkev svetega Petra iz 15. stoletja, dvorec grofov Coroninijev in dvorec Mafejšče. Od tod nas lepo urejena kolesarska steza popelje do Mirna, nad katerim stoji cerkev Žalostne Matere Božje na Mirenskem gradu. Po nekaj nezahtevnih gričih in makadamskih odsekih pridemo do Lokvice, sledijo Sela na Krasu, od koder uživamo v pogledu na Tržaški zaliv. V Škrbini obiščemo hišo slikarja Lojzeta Spacala, nato prečkamo vasico Sveto s cerkvijo, posvečeno sv. Egidiju – gre za enega pomembnejših primerkov sakralne arhitekture v Sloveniji. In že smo v Komnu, nekdaj pomembnem upravnem središču zahodnega Krasa. Od tod kolesarimo v osrčje Krasa, prečkamo naselji Pliskovica in Dutovlje, pomembno vinogradniško središče, specializirano za pridelavo terana. Do Dutovelj lahko pridemo tudi skozi srednjeveško mestece Štanjel, ki z gradom in obzidjem predstavlja največjo turistično znamenitost Krasa. Sledi Tomaj, naselje, kjer lahko obiščemo rojstno hišo Srečka Kosovela, enega najpomembnejših slovenskih pesnikov. Čarobne poti nas pripeljejo v Sežano, gospodarsko središče Krasa, z večstoletnim botaničnim vrtom. Etapo zaključimo v Lipici, ki je od 16. stoletja dalje dom svetovno znane habsburške kobilarne, iz katere izvirajo beli konji lipicanci. Tu se vse vrti okoli konjeništva: maneže, tečaji, razstave, izleti v konjskem sedlu, vožnje s kočijo, ogledi zgodovinskih hlevov itd.



Etapa 6
Proti morju
DOLŽINA
68 km
Vzpon
640 m
Spust
1040 m
asfalt
92 %
neutrjeno
8 %
VRSTA POTI
DALJINSKO KOLESARJENJE
ZAHTEVNOST POTI
srednje zahtevna
AKTIVNOST
POTOVALNO
gravel

Opis etape
S Krasa do Istre
Preden se »potopimo« v modrine Jadranskega morja, nas na trasi še vedno spremljajo kraške značilnosti, kot so jame, votline, vrtače, podzemne reke, kamnite gmajne in redko rastje. Ob poti, ki se prijetno spušča, srečamo eno od treh slovenskih znamenitosti, ki so vpisane na Unescov seznam svetovne dediščine – Škocjanske jame. Gre za kompleks jam in rovov, ki jih prekrivajo stalaktiti in stalagmiti, ustvarila pa ga je ponikalnica Reka, ki v dolžini več kot 40 kilometrov teče pod zemljo in se v Tržaški zaliv izliva v Štivanu kot reka Timava. Napotimo se proti Kozini, ki leži na skrajnem robu Krasa. Od tod s kolesi potujemo proti Črnemu Kalu z značilnim nagnjenim zvonikom (zanimiv je tudi portal Benkove hiše, najstarejše kmečke hiše v Sloveniji). Sledi odločen spust po dolini reke Rižane, kjer pridemo do trase nekdanje železniške proge Porečanke. Ta je v začetku 20. stoletja povezovala Trst s Porečem, danes pa je po njej speljana zelo obiskana in odlično opremljena kolesarska pot, ki vodi mimo naravnega rezervata Škocjanski zatok do Kopra, Izole, vse do Portoroža. Kolesarjenje lahko nadaljujemo ob obali do Pirana.
Pot nas iz središča Lipice vodi po makadamski cesti do kraja Lokev, kjer stoji mogočen kamnit obrambni stolp. Postavili so ga za obrambo pred turškimi vpadi, danes pa je v njem bogata zbirka orožja, uniform in drugih vojaških predmetov. Nato kolesarimo do vhoda v Park Škocjanske jame v občini Divača. Obiska jam, ki predstavljajo eno največjih znamenitosti v Sloveniji, preprosto ne smemo zamuditi. Po ogledu s kolesarjenjem nadaljujemo do roba planote (do naselja Kozina), skozi katero poteka še ena kolesarska povezava. Gre za odsek kolesarske poti med Trstom in Hrpeljami (del nje bomo prevozili drugi dan drugega tedna), ki je speljan po trasi nekdanje železniške povezave med Trstom in Ljubljano. Nekoliko nižje leži v zelenje potopljeno naselje Črni Kal, kjer izstopa belina cerkve svetega Valentina. Tu se cesta spušča v širokih zavojih in doseže dolino reke Rižane, nato pa traso nekdanje železniške proge Porečanke – ta je od leta 1902 do 1935 z ozko, enotirno progo, v dolžini 123 kilometrov povezovala Trst s Porečem. Pred leti so na njeni trasi uredili kolesarsko pot z oznako D8, imenovano Pot zdravja in prijateljstva Porečanka – Parenzana. Po lepi kolesarski stezi prikolesarimo do naravnega rezervata Škocjanski zatok, največjega slanega mokrišča v Sloveniji, ter nato do Kopra in njegovega čudovitega starega jedra z opaznim beneškim vplivom. Do Izole se peljemo po kolesarski stezi, namenjeni tudi drugim uporabnikom, tik ob morju. Skozi predor prikolesarimo v Strunjan, kjer so bile nekdaj soline. Drugi predor nas pripelje do Portoroža (v občini Piran), znanega turističnega kraja v slovenski Istri s stoletno zdraviliško tradicijo. Fango, ki ga uporabljajo v termah, prihaja iz Sečoveljskih solin, krajinskega parka, deset kilometrov oddaljenega od Portoroža (v smeri meje s Hrvaško).


